skavtinja

A si predstavljate službo, javno službo sicer, kjer imaš svojo pisarno, dostop do interneta, neomejene količine kave, kapučinov, čajev in sokov. In delo, ki vam je všeč, ker je dinamično, razgibano, čeprav sediš v pisarni. Nihče vam preveč ne teži, ker pač nimate nobene odgovornosti in ker dela ne poznate preveč dobro, ker ste tu le začasno. Ja, lepo je biti študent. Služite denarce, medtem ko urejate e-pošto, zadeve s faksa in seveda blogate. Fino…

Biti študent tudi med letom ni slabo. Študent obiskuje predavanja, če ni zaposlen s čim pomembnejšim, kot je naprimer spanje, hranjenje, kofetkanje, plavanje, šivanje, frnikolanje… Če ga ni na predavanjih, ga nihče ne pogreša, nihče ga ne opozarja in me grozi z minusi in podobnimi učinkovitimi vzgojnimi ukrepi. Seveda je pametno, če se ta študent sem pa tja udeleži vaj, seminarjev in podobnih zadev. No, če ne uspe v svoje natrpano študentsko življenje stisniti obveznih vaj, pa le te kmalu postanejo neobvezne. Ostale obveznosti, ki naj bi bile nujne, pa se tako ali tako prilagajajo trenutnim razpoloženjskim vzgibom in potrebam tega študenta.

Če povzamem, študentsko življenje preveva duh svobodnega odločanja v mejah njegovega študentskega duha, študentske prehrane, ki je omejena na bone in majhno kuhinjo v študentskem stanovanju in seveda študentskih zabav, ki nimajo nobenih omejitev.

Pa da ne bom delala komu krivice… Obstajajo tudi bolj resni študentje, ki dejansko obiskujejo predavanja, sploh pa vaje, ki vseeno jejo na bone in si meje mogoče postavljajo meje kje drugje.

V glavnem, študentje, uživajte dokler lahko in na kakršenkoli način že.

Lp

Poletje je za nami. Nikoli več ga ne bo in nobeno poletje več ne bo takšno. Ampak to je čar življenja. To je čar nas samih, da se spreminjamo, sprejemamo vedno nove izzive in stare zmage in poraze nosimo v srcih. Ob tem pa rastemo, postajamo boljši, postajamo bolj podobni nam samim.

Življenje zna včasih presenetiti tako zelo, da te vrže s stola, s tira, z veje, iz ne vem kje še vse. Zelo priporočljivo je, da te spodaj čaka nekdo, ki te ujame. Ki te zna ujeti in, ki te potem ne izpusti. Vsaj upaš, da te ne izpusti, ker znajo biti posledice kar hude.

In šele takrat, ko sem bila prepričana, da ne bom padla po tleh, sem si dovolila prav boječe zapeti svojo pesem. In si jo še vedno pojem, včasih samo žvižgam, utihnem pa ne nikoli.

V tem poletju sem si pela svojo pesem in obenem sanjale svoje sanje dovolj pogosto in dovolj intenzivno, da se v teh vedno krajših septemberskih dneh ne zapenjam v sivino vsakdanjika, da me odpadanje listja ne navdaja s tesnobo in da mrzla jutra niso nikoli dovolj mrzla, da bi me zeblo. Svet je že od nekdaj lep, prijazen, že od nekdaj nam ponuja čisto vse. In jaz to že od nekdaj vem. Samo da se zdaj tega zavedam, da to živim, slišim, vonjam. Jesen ne pomeni konec, pomeni samo konec poletja in brezskrbnosti, pomeni pa tudi začetk nečesa novega, razburljivega, neznanega.

Ko v teh mrzlih septemberskih jutrih stopam po ulici in pozdravljam zaspane obraze, si potihem prepevam tisto svojo melodijo. In srce mi zaigra, ker vem in verjamem, da ne bom padla po tleh. Ne , če ne bom hotela sama.

Prvič blogala po večih mesecih…

Moja skavtska vreča energije je spet polna. V bistvu že sili ven in poka po šivih. Dober občutek je, ne, nepopisno fantastično super dober občutek je, ko veš da si naredil nekaj dobrega. Ko si vložil vso svojo energijo in ves trud in se je iz tega izcimilo nekaj najboljšega.

Ta vikend smo praznovali 10. obljube. Ta dogodek smo obeležili s tridnvenim izhodom celega stega. Postavili smo pravi tabor, od jambora, wc-ja, členarja, ognjišča… Vse. Imeli smo tako pester program, da smo ga komaj stlačili v te tri dni. Od usposabljanja, velike igre, poti preživetja do seveda slavnostnih desetih obljub in krajšega ‘kulturnega’ programa.

Ampak najpomemnejše je, da smo se imeli super. Kljub občasni utrujenosti voditeljev smo izpeljali izhod tako, da smo se vsi zabavali, se veliko novega naučili in veliko novega spoznali. Težko je opisati veselje otrok, ko se lahko brez slabe vesti obmetavajo z blatom, bredejo po potoku in se vozijo s škripcem kolikor hočejo. Skoraj nemogoče je opisati svoje občutke, ko opazuješ skupinico otrok, ki pripravljajo taborni ogenj in se med njimi pletejo nevidne vezi. Vezi, ki jih bodo zaznamovale za vse življenje. Popolnoma nemogoče je opisati občutek, ko te eden od otrok pokliče po imenu in ti prinese pokazati slepca. Ali pa izraz na obrazu najbolj nagajivega otroka, ko ga pohvališ za dobro opravljeno delo. Še bolj nemogoče pa je opisati vztrajnost, energijo in voljo voditeljev, ki ure in ure podarijo skavtom, ki uničujejo svoje avtomobile na najbolj nemogočih gozdnih vlakah, ki pozabijo na obveznosti s faksa kadar jih otroci potrebujejo, ki pospravljajo šotore ob največjih nalivih in spijobrez spalke, ker so svojo posodili mali skavtinji.

Nekaj je na tem, v tem skavtstvu. Več tisoč ljudi se ubada s tem, več tisoč ljudi tabori po slovenskih gozdovih, se srečuje s kačami, klopi, medvedi, komarji, z odgovornostjo in nenazadnje s pripravljenostjo. Kdor je kdaj vsaj za drobec sekunde samo zaslutil kaj je skavtski duh, tega bodo skavti spremljali celo življenje. Temu bo dano spoznati, da ti skavtstvo nudi življenje, nudi preživetje in da je to način življenja. Način, ki ne dovoli  da bi postali slabiči in nas bogati tako zelo, da človeški um tega ni zmožen razumeti.

Fran Miličinski je zapisal v Skavtu Petru, da lahko v skavtstvu uživa le tisti, ki ga jemlje zares.  Trudim se. Kadar ga jemljem zares, v njem neizmerno uživam. Kadar pa me popade drža slabiča, mi gre na jok in se sprašujem, kaj mi je tega treba. Pa je vedno treba tako malo, da se otresem samopomilovanja in spet postanem skavtinja, ki ve kaj hoče in ki razume kaj lahko na tej poti doseže. Tista skavtinja, ki obožuje vonj mokre trave po poletni nevihti in vonj poznega popoldneva sredi tabornega prostora, ko otroci utrujeno počasi utihnejo. Skavtinja, ki celo noč ne spi, da nalaga drva na pečko v stari skavtski hiši. Skavtinja, kateri se zdi piskanje slovesnega kvadrata največja čast, ki jo je kdaj doživela. Skavtinja, ki jo ganejo dejanja in besede otrok. Vse to samo zaradi skavtov.

Ne obupajte! Ni vredno odnehati, ker to kar imamo nima nihče drug in to kar imamo, nam nihče ne more vzeti. Razen nas samih.

Bi-pi

Svet postaja lepši. Notranje ravnovesje se spet vzpostavlja. Najbrž tako mora biti. Kot jadrnica na morju. Mirno pluje, dokler je ne preseneti vihar. Bojuje se z njim, dokler ne mine. Dokler se ne ohladi vremenska jeza. Potem lahko spet normalno zapluje. Ne še čisto mirno, ker je morje še vedno vzvalovano. Še nekaj časa bo trajalo, da se spet umiri. Ampak jadrnica je na dobri poti v svoj pristan.

Na tej poti je tako lahko opazovati čudesa sveta. Ni problema opaziti soja sončnih žarkov, ki se lomijo skozi komaj olistane veje lesk. V soju plešejo svoj čarobni ples mušice, katere ne zanima vrtenje sveta. Pomembno je, da jim je toplo na spomladanskem soncu. Ko hodim po tej poti nazaj v svoj mirni pristan opazim listje dreves, ki se končno prebuja in odganja. Skorja slišim, kako listje vzdihuje, se preteguje in srka vase sončno svetlobo. Takrat, ko vse to čutim, ko vse to opazim in slišim, takrat se počutim jaz. Takrat sem spet sama svoja, od glave do pet pripadam sebi in nihče mi tega ne more vzeti.

Danes smo šli s SKVO-jem plezat. Tja nekam pod Šmarno goro. Popolnoma me je prevzel ta šport. Kaj vse je človek sposoben narediti, če svoj um pravilno usmeri in če mu podredi svoje telo. Tako postanejo roke in noge samo še orodje, s katerim premaguješ skalo. In orodje, s katerim dosežeš vrh in še eno svojo zmago. In se spet zaveš, kako lep je svet.

V življenju so nujno potrebni črni dnevi, polni obupa in brezveznega razmišljanja, da se lahko potem potegneš ven iz te mineštre in svobodno zadihaš. Misliš svoje misli in sanjaš svoje sanje.

Obožujem življenje. Z vsemi problemi, skrbmi, norijo (takrat ga malo manj, pa vendar) in z vsemi lepimi stvarmi. Z vso lepoto, ki nas obdaja in z vsemi lepimi stvarmi, ki se nam zgodijo. Pa čeprav so redke in majhne. Za prve majske dni je bilo kar dovolj razglabljanja. Zdaj me čakajo bolj stvarne zadeve, kot naprimer učenje. Jupi.  Ampak drevesa so še vedno zelena, mušiče še vedno plešejo in jaz sem še vedno jaz. S svojimi sanjami.

Lp

Naprimer: Prideš na faks s svojo seminarsko, blazno vesel, da ti je uspelo vse napisati, pa kazalo, pa vire pa pagina viva, pa še printer je začuda doma delal… In potem najbolj avšasta sošolka reče, da izgleda tvoja seminarska dolgočasno. Ali pa, da je bilo treba napisati 12 strani, ti jih imaš pa le 11. In pol. Ali pa ti ta ista sošolka polije to tvojo zlata vredno seminarsko s kavo. In kaj potem? Na izbiro imaš več stvari:

1. Lahko brcneš v najbližjo klop, butneš stol in vse pošlješ v ***

2. Lahko se zapreš na wc in pustiš odprto vodo, da te ne slišijo (kako se dereš ali kako se jokaš)

3. Lahko zašamariš to glupo sošolko. (samo te bo njabrž tožila. Ali pa vsaj do konca življenja polivala s kavo.)

4. Lahko pa se prepričaš, da te njeno blebetanje ne gane. In greš z dvignjeno glavo naprej skozi dan.

5. Lahko pa najprej narediš vse prve tri točke in šele potem ugotoviš, da bi bila v bistvu 4. točka nekako najboljša.

Super je biti tista avša (če te kdo ne zašamari), malo manj super pa je biti osebek s seminarsko. In danes je tak super dan, res popolen. Tako zelo, da se počutim kot osebek s seminarsko. Predolgo sem verjela v nekaj lepega. Nekaj tako lepega, da se mi je zdelo neresnično. Pa sem vseeno verjela, ker sem se prepričala, da je lahko resnično. In da se lahko zgodi meni. Tako sem se pošteno opekla. Take stavri se ne dogajajo meni. Nekdo me je polil z vročo kavo. Čeprav sem vse skupaj doživljala kot mrzel tuš. Pa je bila samo majhna pripomba. Toliko o moji samozavesti in notranjemu ravnotežju…

Kljub prazniku sem preživela dan delovno. Delala sem eno in isto stavr večkrat, ker pač nisem računalniški genij ozirpma naš računalnik ni neko napredno tehnološko čudo. Vse to samo zato, da bom lahko v ponedeljek prišla na faks s tisto svojo seminarsko. In je ne bom do 12h, ko jo moram oddati, pokazala nikomur. Da mi je slučajno kdo ne polije s kavo.

In tu so seveda še skavti. Ta čudovita zadeva, ki te osvobaja, uči, vzgaja, pripravlja na življenje. Ali kako že? No trenutno me prav nič ne osvobaja. Trenutno se mi zateguja zanka okoli vratu. Taka skavtska. Zabavno. In vsi bi radi več. Še več in še enkrat več. Včasih se sprašujem zakaj vztrajam? Ne razumem se najbolje. Toliko živcev, toliko neprespanih noči, toliko časa,… Zakaj že 10 let vsak teden pridem na skavte, si nadenem rutko in oblečem kroj?

Mogoče zaradi otrok, mogoče zaradi zvoka dežja, ki tolče po šotoru, mogoče zaradi očutka, da nekam spadam. Ne vem… In niti se mi ne da o tem razmišljati. Trenutno se odločam med 1. in 3. točko.

Uffff… Sovražim avše. In vročo kavo.

LP

Tisti občutek, ko se ti zdi, da nikoli ne bo šlo nič prav. Da se nikoli ne boš rešil iz dela in zadolžitev, da nikoli ne boš okusil svobode duha, da nikoli ne boš pel svojih pesmi. Moreče misli, ki so me prežemale to jutro so se kar vlekle in vlekle skozi dan. K mojemu počutju je najbrž bistveno prispevalo tudi spremenljivo aprilsko vreme.

Ko sem se tako kuhala v lastni mineštri skrbi, težav, samopomilovanja  in kančka obupanosti, je k meni pristopil ravno pravi človek ob ravno pravem trenutku. Neobremenjeno se je ustavil ob meni in navrgel par besed. Ker sem sama poosebljena vljudnost in prijaznost, sem mu navrgla par besed nazaj. In tako je pogovor stekel. Izmenjala sva si doživetja čez vikend, se nasmejala, govorila o stvareh, ki naju težijo… In svet je kljub grozeči nevihti postajal lepši. V tistem najinem mehurčku se je kazalo sonce, rahel poletni vetrič je mešal misli in jim dajal glasove. Bilo je nenavadno mirno.

Takoj, ko se je milni mehurček razpočil, je ta mirnost izpuhtela. Spet so se začeli oglašati zvoki, najedati me je začel dvom, tisti dvom, ki je močnejši od vseh in ki zna iz mene posrkati vso energijo. Na koncu me pusti popolnoma prazno, v meni se ob gole stene zaletava le dobro znani nemir.

Zato živim za te kratke, lepe trenutke, ko se svet obleče v mavrične odtenke  in ne pozna človeških slabosti in žalostink. Za trenutke, ki me znajo pripeljati do roba večnosti in zaradi katerih si upam upati na srečo. Tisto srečo, ki me čaka za prvim vogalom, vendar je pot do tja še dolga. Premagati moram nevidne ovire v sebi, prerasti moram slabosti, ki mi ne pustijo dihati. Šele potem bom lahko svobodno zadihala in z nasmehom zakorakala za vogal in pobrala zavoj sreče. Takrat ne bom več potrebovala milnih mehurčkov in mavric. Več kot dovolj bom jaz in moje pesmi.

Nekje in enkrat je treba začeti. Zakaj ne včeraj in tam?

Nima tale naslov nobene posebne zveze z ničimer. Samo ta pesem se mi kar naprej podi med mislimi. Mogoče je pa vseeno kaj resnice v tejle trditvi. Kljub vsemu pa je bil danes dan, ko sem dobro vedela, kdo sem in kam grem. Bila sem skavtska voditeljica na akciji Dneva zemlja, ko smo z veliko vnemo zbirali star papir. In kam sem šla? Od hiše do hiše. Spraševali smo, če imajo kaj starega papirja in ga prelagali iz kleti, shramb in garaž na kup ob cesti. In potem iz kupa na cesti v avto in na prikolico. No, in na koncu še v velik zabojnik.

Tako smo vsi skupaj šli velikemu taboru naproti. In seveda k čistejši naravi, bolj ozaveščenemu načinu življenja in tako naprej. Če zanemarim vso ekologijo, čeprav bi me morala le-ta zaradi moje študijske usmerjenosti predvsem zanimati, lahko v tej akciji zbiranja papirja najdem veliko dobrega za naš steg. Za vsako vejo, predvsem pa za vsakega posameznika. Brez dvoma smo se povezali med sabo, ne samo znotraj vej, ampak tudi znotraj stega. Vsak skavt, od najmanjšega volčiča naprej, je vedel, da počne nekaj dobrega. Če ni ravno zavestno razmišljal o tem, je pa nekje v sebi čutil, da dela veliko dobro delo.

Torej, danes smo najbrž vsi udeleženci akcije vedeli, kdo smo in kam gremo. Vsaj vedeli smo, kam gremo. Na Jamboree!

Lp

Prvič blogam. Po skavtsko. Zanimiva zadeva, sploh preden sem ugotovila kako ta zadeva deluje. Skavti znajo ljudi kar navdušiti. Sama, na primer, se ne bi nikoli lotila pisati bloga kar tako. Tukaj pa vedno, kadar grem na skavtsko stran vidim te skavtske bloge in nekateri med njimi so prav zanimivi.

No, zakaj pa ne?

Tako zdaj sedim za računalnikom in se namesto z obveznostmi za faks ubadam s tem tehnološkim čudežem, torej blogom. In se tepem po glavi, ker ne vem, kaj naj napišem. Lahko bi povedala, kdo sploh sem. Sem skavtinja, voditeljica, čeprav se včasim pustim voditi, ker tako svet izgleda lepše. Zagrizeno se ukvarjam s športom, tako zelo, da grem trimčkat ob lepem vremenu, smučati samo na sončen dan, kolesarim pa le v nevetrovnih dneh. Rada imam udobje domačega kavča, ampak ne v prevelikih količinah, ker potem izgubi smisel. Drugače pa sem zelo aktivna, saj se ukvarjam z vsemi mogočimi stvarmi, ki me zanimajo. Na žalost to moje zanimanje hitro izpuhti, hkrati z njim pa tudi moje ukvarjanje z dotično zadevo.

Čez študentska leta se prebijam s študentskim delom, ki je zadnje čase močno povezan z otroci. Ne morem verjeti, kakšna razlika je, če se ukvarjaš z otroci prostovoljno ali pa za plačilo. Pa o tem kdaj drugič…

Se poslavljam!